Prva leta po vojni

Leta 1945 se v društvo vključi več novih članov in leta 1946 se že začno pripravljati na morebitne intervencije kakor tudi za tekmovanja. Novo ustanovljena Gasilska zveza Slovenije izda priročnik za vaje, ki ga pri svojem delu uporabljajo tudi stoperški gasilci. Po priročniku  se pripravljajo moška in  pozneje tudi ženska tekmovalna desetina. Ti nato zastopata društvo na raznih tekmovanjih v okviru Gasilskega sektorja Lešje (pozneje Majšperk) in Gasilske zveze Ptuj.

Prve vaje

Kmalu po koncu vojne so bili gasilci pripravljeni sodelovati pri gradnji skupnega društvenega doma v Stopercah. Vendar do realizacije zaradi ekonomske in politične situacije ter zdrah med krajani ni prišlo. Dom naj bi zgradili na mestu, kjer je danes šolsko igrišče. Še mnogo let so bili vidni betonirani temelji, ker se je gradnja dejansko že začela, vendar nikoli dokončala.

V letu 1949 je Okrajna gasilska zveza Ptuj organizirala gasilski strokovni tečaj. Tudi v tistih časih se je bilo potrebno izobraževati. Tečaja se je udeležil in ga uspešno opravil član društva Adolf Kopše. Istega leta so gasilci svojo opremo premestili iz župnijskega gospodarskega poslopja v klet šole v Stopercah.

Leta 1952 je društvo kupilo lesen voz na konjsko vprego za prevoz gasilske opreme. Društvo je vsa ta leta delovalo in si pridobivalo sredstva za nakup opreme. Prirejali so veselice in pomagali pri raznih delih, da so zaslužili denar za najnujnejšo opremo. V tem času so imeli tudi delovne in svečane uniforme za člane in članice.

Voz s prvo motorno brizgalno shranjen v gasilskem domu danes

 

Uporaba voza

V naslednjih letih, do leta 1965, so tečaje opravili še nekateri člani, in sicer Ivan Vrabič, Martin Lampret, Ignac Vrabič, Anton Nemec. S tem so si pridobili naziv “nižji gasilski časnik” oziroma “podčastnik”. V tistih časih sta gasilcem mnogokrat priskočila na pomoč stoperška avtoprevoznika, brata Filip in Alojz Šavli, ki sta imela vsak svoj tovorni avtomobil. Z njima sta vršila prevoze raznega blaga za potrebe Stoperčanov in drugih. Ob potrebi po gasilski intervenciji so gasilci na prostor za tovor avtomobila naložili gasilsko opremo, nato pa vstopili še sami. Na tak način so bili v najkrajšem možnem času na kraju požara, če je bil z vozilom dostopen. Takrat so bile ceste na našem območju še zelo slabe, večinoma blatni kolovozi in veliko hiš z avtomobilom ni bilo dostopnih. Za obveščanje gasilcev so vse do leta 1975 uporabljali »plat zvona« in ustno obveščanje med seboj. Nekaj časa so imeli od PGD TVI Majšperk-Breg na posodo ročno sireno, ki pa se ni slišala daleč. Šele leta 1975 so na streho gasilskega doma vgradili električno sireno, ki poleg drugih modernih načinov za alarmiranje, služi še danes.

Leta 1961 so gasilci skupaj s krajani zgradili prostore sedanjega gasilskega doma, ki je bil takrat namenjen za avtobusno garažo, krajevno pisarno, pošto in gasilsko orodišče. To je bil prvi prostor vse od ustanovitve, namenjen izključno gasilcem. V ta prostor so premestili vprežni gasilski voz, motorno brizgalno in cevni material, ki je bil vse do leta 1975 iz konoplje, čeprav so druga društva že mnogo prej poznala primernejše sintetične tlačne cevi. Da bi ostalo v spominu, naj omenim, da je bil do takrat poštni urad v najetih prostorih gostilne Vrabič, pisarna krajevnega in matičnega urada pa v najetih prostorih Kmetijske zadruge Stoperce.

Avtobusno garažo so krajani morali zgraditi, ker je bil to pogoj, da je takratno Avtobusno podjetje Ptuj vzpostavilo prvo redno javno avtobusno progo med Stopercami in Ptujem. Avtobus so uporabljali tako delavci, ki so se vozili na delo v druge kraje (Majšperk, Kidričevo, Ptuj), kakor tudi učenci in dijaki, ki so se vozili v višje razrede Osnovne šole Majšperk ali v srednje šole na Ptuj. Avtobusna proga deluje še danes.

Proti koncu šestdesetih let je gasilska dejavnost v Stopercah začela nekoliko usihati. Društvo je “pozabilo” na pomlajevanje svojih vrst, redki, ki so vztrajali, pa niso zmogli vseh bremen, ki jih ta dejavnost nalaga. Opremo in naprave so vzdrževali v brezhibnem stanju, da je bila uporabna ob potrebi. Več do tedaj aktivnih članov je zapustilo gasilske vrste, ostala je le peščica, ki je izvajala najnujnejše aktivnosti.